Ali potrebujem pametnega pomočnika?

Znanci me vedno znova sprašujejo za mnenje, ali naj si omislijo to ali ono tehnološko čudo. Pred leti sem odgovor izstrelil, naštel argumente in za svojim mnenjem trdno stal. Zadnje čase postaja odgovor na takšno vprašanje vedno težji, a ne le za to, ker je tehnoloških naprav vedno več.

Ko domov prineseš kakšno novo napravo, te prevzame prav poseben občutek. Navdušen si nad novostjo, čim prej jo želiš priklopiti in začeti preizkušati, kaj zmore. Navdušenje traja nekaj dni, pri zelo dobrih (dragih?) nakupih mogoče celo nekaj tednov. V tem času si navadno zaželiš obiskov, da jim, pa če to želijo ali ne, na dolgo in široko razkažeš novo igračo. Želiš si slišati njihov »uau« ali vsaj »aha«, bližnji namesto tega izrečejo: »Zakaj pa to sploh potrebuješ?« Vljudnejši obiskovalci so raje tiho, prikimavajo in potrpežljivo čakajo, da predstavitev mine in jim raje ponudimo kozarec pijače. Neizbežno sledi spoznanje, da je zares uporabnih scenarijev manj, kot se je zdelo še pred dnevi. A tega si nočeš priznati. Pametna ura kljub vsemu postane samo ura, uporabna za šport in navadno uporabo, pametne možnosti se umaknejo v ozadje. Na očalih 3D se po nekaj filmih začne nabirati prah. Vmesnik za navidezno resničnost počasi ponikne v omaro za ostalo šaro. Fotoaparat vse več ostaja doma, ko bi prišel prav, pa ima prazno baterijo. Kje je tista stara tablica, se ne spomnimo več. To je zgodba, v katerih se prepoznamo navdušenci nad tehnologijo in še posebej navdušenci nad tehnološkimi novotarijami. A vsi potrošniki se kdaj znajdejo v podobni situaciji, potrebujejo le nekaj več časa, da v njih dozori želja, potrebujejo več prepričevanja okolice, da »se nakup izplača«.

Pametni pomočniki vsekakor sodijo v kategorijo naprav, ki jih marsikdo kupi samo zato, ker je slišal, da so super, zabavne, praktične, celo poučne. Velik pospešek pri njihovi prodaji je seveda precej nizka cena, tudi v Sloveniji so na voljo za precej skromnih 50 evrov. Nato pa naprava obleži na polici, v predalu ali pa pri prijatelju, ki smo mu jo posodili za nekaj dni (oprosti, Miha, jo vrnem kmalu!). V preteklosti sem že večkrat izrazil navdušenje nad zmožnostmi pametnih pomočnikov, še posebej prepoznavanje govora in upravljanje naprav z glasom, ko so roke zasedene ali tipke oddaljene. Ideja, da me hiša posluša in da hiša govori, me že dolgo navdušuje. Krut poseg v zasebnost je glavni očitek temu tipu naprav. Ko so pomočnice in pomočniki priklopljeni, so postavljeni v središče doma, vsi vsebujejo mikrofon in boljši modeli tudi kamero. Že večkrat se je zgodilo, da so raziskovalci našli napake v delovanju, v enem izmed njih so uporabniki lahko prebirali posnetke drugih uporabnikov. Grozljiva napaka, ki so jo proizvajalci odpravili v nekaj dneh, uporabniki pa pozabili v nekaj urah. Proizvajalci zatrjujejo, da nas naprave ne poslušajo ves čas, a to seveda ni res, saj to morajo početi, da se lahko odzovejo na naše ukaze. Pravilno vprašanje je, ali zvok ves čas tudi snemajo in ga pošiljajo Amazonu, Googlu in ostalim v obdelavo.

**Pogled kupcev sodobnih naprav in tehnoloških storitev se je na celotno industrijo naprav začel drastično spreminjati. Vse več uporabnikov ugotavlja, da se utapljamo v tehnologiji in naročninah, namena katerih ne znamo opisati. Vse več je znakov, da se kot družba začenjamo temu upirati.

Ne posodabljamo svojih telefonov, ne kupujemo več tablic, pametne ure niso na vsakem zapestju, o pomočnikih raje beremo, kot pa jih uporabljamo. V preteklih tednih smo tudi v Sloveniji zaznali več incidentov z objavo podatkov na spletu, objavljena je bila novica, podatki so bili umaknjeni, odgovarjal ni nihče. Trgovanje z osebnimi podatki je vsakodnevna novica in podatki, ki bežijo iz podjetij, postajajo nekaj običajnega.

Koncept mojega pametnega doma je kar se da odklopljen od oblaka, deluje znotraj mojega omrežja z odprtokodnimi rešitvami, v katere imam vpogled, in preverjeno varujejo zasebnost moje družine. A v celoti tega ne morem doseči. Skupnost sicer poskuša z doma sestavljenimi pametnimi pomočnicami, ki nas poslušajo, prepoznavajo govor in povezujejo druge pametne storitve, a naloga je vse prej kot enostavna. Brez računske moči oblaka in množice uporabnikov, od katerih se storitev kolektivno uči, ni mogoča zares dobra uporabniška izkušnja. Zato sem se izpostavil in za tistih nekaj scenarijev, kjer upravljanje z glasom izboljša udobje družine, mogoče žrtvoval kanček zasebnosti.

Ko mi kdo postavi vprašanje iz naslova, mu ne morem suvereno odgovoriti, čeprav verjamem, da so govorni vmesniki prihodnost računalništva. Bliža se čas, ko bomo uporabniki odločitev o nakupu tehnološke naprave jemali kot zelo osebno, s katero zavestno pristanemo na to, da se odrečemo delu sebe, svoje zasebnosti in zasebnosti bližnjih. Svetovati nakup ali celo podariti pametnega pomočnika je že danes podobno, kot bi podarili domačo žival – neodgovorno. Obdarovancu smo naložili odgovornost, za katero ne moremo vedeti, ali si jo res želi.

Objavljeno tudi v reviji Monitor.