Kako izgubiti denarnico • David Vidmar

Da je prva stvar vsakega sodobnega digitalnega posla čim lažji vstop, nakup ali najem, je vsakomur jasno. Vsak korak, vsak klik, ki ga mora opraviti nova stranka, povzroči znaten upad števila uspešno zaključenih postopkov, zato je prva naloga ponudnikov, da je preizkusiti naročnino na storitev ali odpreti bančni račun otročje lahko. Kaj pa, če gre kaj narobe, ali je tudi takrat vse tako enostavno?

Prijatelj, recimo mu Tilen, da ga obvarujemo pred porogljivimi pogledi privoščljivih sosedov in sodelavcev, je pred časom izgubil denarnico. Ker greva občasno na pivo, dobro vem, da v njej ni bilo prav veliko gotovine, zato je bila to še najmanjša skrb. Pustimo ob strani tudi, ali jo je res izgubil ali pa jo je kje pozabil, pomembneje je, da se je znašel v krogu pekla, kjer je ostal brez vseh bančnih kartic, brez osebnih dokumentov pa tudi kartic zdravstvenega zavarovanja za vso družino, izkaznic za knjižnice in kopice kartic različnih trgovcev. Kot vsi mi tudi Tilen živi v digitalnem svetu in malokatere stvari ga je tako groza kot obiskov uradih in drugih okencih, kjer bo urejal nove dokumente. Ko se je po nekaj dneh sprijaznil, da denarnica ne bo našla poti nazaj, se je s strahom in z radovednostjo lotil prenove zbirke kvadratne plastike.

Osebno izkaznico je lahko preklical elektronsko prek eUprave, za kar je potreboval nameščen veljaven certifikat in ravno pravi brskalnik ali pa nekaj telovadbe z identifikacijo prek (SI-PASS)[https://www.si-trust.gov.si/sl/si-pass/]. Ker eUprave ni uporabljal prvič, je šlo dokaj gladko, sicer bi bila nervoza ob tragični izgubi in zapletenost vzpostavitve lahko usodna, rešil bi ga le obisk upravne enote, si je mislil. Prva zmaga, slavje pa je bilo sila kratko. Ker je izgubil tudi vozniško dovoljenje, katerega izgube pa ni mogoče prijaviti po elektronski poti, je ugotovil, da brez obiska upravne enote vseeno ne bo šlo. Ob obisku upravne enote, kjer je dokument preklical, je izgubil le nekaj časa. Ko je nove dokumente poskušal prevzeti, pa je še nekaj las, saj je noč prej premišljal, kako se bo na Pošti legitimiral. Ob naročilu bi se lahko odločil za prevzem na upravni enoti, a ni želel tvegati gneče, in je izbral pošiljanje na dom. Dvojna napaka, saj je na pošti gneča še večja, prevzem osebnih dokumentov brez zmožnosti legitimacije pa je uredil tako, da je na list papirja napisal pooblastilo in za prevzem poprosil soseda. O mogočih zlorabah tega preprostega trika raje ni preveč razmišljal.

V vsakdanjem življenju bančne kartice pogrešimo mnogo prej kot osebni dokument, zato bi pričakovali, da jih je lažje nadomestil. Po telefonu je kartico lahko preklical, a za naročilo je bil potreben obisk bančne poslovalnice, kjer je se treba identificirati. A kako, če je izgubil tudi osebno izkaznico in vozniško dovoljenje? Menda bi šlo prek telefonske banke, ampak a to sploh še kdo uporablja? Pomagal bi lahko osebni svetovalec, ki to naredi na lastno pest. Rešitev je lahko potni list. Če tega ne bi imel, bi moral počakati na novo osebno izkaznico, do takrat pa poslovati z gotovino.

Med izgubljenimi karticami sta bili tudi dve kartici, ki jih izdajata popolnoma digitalni banki. Do nove kartice pri njih ni bilo težko priti, v aplikaciji je le blokiral kartico, kot vzrok navedel izgubo oziroma krajo in označil, da želi prejeti novo. Enostavno, a čeprav je bila ob odpiranju računa kartica brezplačna, je za ponaročilo moral nekaj malega plačati.

Enostavneje je šlo z manj uradnimi dokumenti. Kartice zdravstvenega zavarovanja je naročil prek spleta, identificiral pa se je z EMŠO in davčno. Kartico svojega priljubljenega trgovca je preklical in naročil novo kartico po elektronski poti. Oboje je v nekaj dneh dobil po (navadni) pošti.

Po začetnem šoku je znanec ugotovil, da z naročanjem ni bilo toliko dela in zapletov, kot je pričakoval. Večino storitev je lahko opravil elektronsko. Za prav vse pa je na spletu našel navodila in nasvete, kako ravnati. Če bi ne izgubil osebne izkaznice, bi vse teklo zelo enostavno, a če človek ostane brez vseh veljavnih dokumentov, s katerimi se je mogoče identificirati, se postopki nekoliko zapletejo in se je treba znajti.

In kaj se je znanec iz te prigode s srečnim koncem naučil? Ugotovil je, da so uradniki in zaposleni v centrih za pomoč postopkov vajeni in prijazni. Dokumente in ostale kartice, ki jih ne potrebuje, od zdaj naprej pušča doma. Tistih, ki jih lahko digitalizira v namenskih ali splošnih aplikacijah, ne nosi več v denarnici. Poleg varnosti je s tem poskrbel še za tanjšo denarnico in prijaznejšo uporabo mnogih klubov zvestobe pa tudi knjižnice in športnih dejavnosti. Tudi pri plačilnih in kreditnih karticah je vse, kar je bilo mogoče, digitaliziral. Začel je uporabljati plačila s telefonom in celo s pametno uro. Osebne in ostale dokumente je poslikal in si zapisal njihove številke, datum izdaje in ostale podatke. Te je varno shranil v svojo priljubljeno oblačno shrambo, do katere lahko dostopa prek telefona.

Zdaj pa vsi okrog njega držimo pesti, da ne izgubi telefona! Takrat bo namreč članek precej daljši, srečnega konca pa si ne upa napovedati nihče.

Objavljeno tudi v reviji Monitor.