Zgodba o izgubljenem telefonu

Nič me ni mikalo, da bi trgoval cele noči, čez dan imam pa tako ali tako službo. Jasno mi je, da je trgovanje čista loterija in da vsak, ki prodaja »bota«, ki bo trgoval namesto mene, laže. Zakaj bi ga prodal meni, če lahko sam obogati z njim? Zakaj bi se ukvarjal s prodajo botov in podporo kupcem, če se lahko zamoti z zapravljanjem lahko zasluženega denarja? Podobno si mislim o strategijah in analizah. Enostavno ne morejo delovati. Preveč je vplivov in premalo so definirani. Če pri delnicah še nekako gre, pri kriptovalutah enostavno ne verjamem v matematično analizo. Še manj me je vleklo v rudarjenje. Kaj bom z 12 grafičnimi karticami in res ne bi vložil 2000 evrov v neko kitajsko napravo in jo kar naprej servisiral. Časi, ko se je s tem dalo zaslužiti, so minili in edini poslovni model, ki še vedno deluje, je ta, da uporabljate elektriko koga drugega. Zelo priročno je, če vaše podjetje plačuje pavšal skupaj z najemnino na prostore. Dokler vas ne zalotijo.

Načrt je bil res enostaven. Vložil bom 500 EUR in vrednost podvojil, da si za prislužen denar kupim nov telefon. Glavnico vrnem v prašička in nihče ne bo vedel. Tisto noč, ko so tečaji še čakali, da poskočijo, sem zbral pogum. Namesto da bi uporabil bančno nakazilo, sem opravil nakup digitalne valute s kreditno kartico in predrago plačal nalaganje denarja na borzo. Pa kaj, saj je samo 10 evrov. To si bom takoj povrnil. Sem bil pa tako prej v igri in prej služil. Že po nekaj dneh rasti sem ugotovil, da imam dober občutek, kdaj bo tečaj padel in kdaj še rastel. V dveh poskusih sem dvakrat prodal tik pred rahlim zdrsom in kupil nazaj, ko se je tečaj rahlo pobral in vzel nov zalet za rast. Tako se je moj znesek še hitreje podvajal in že čez slab mesec dni sem bil tik pred ciljem. Manjkalo mi je res še malo, vsega 15 evrov do magične meje, ko je moj delček enega digitalnega kovanca vreden celih 1.000 evrov. Devetletni sin me je vsako jutri vprašal po tečaju. Bližal se je dan, ko bo dobil moj telefon, in ni mogel skrivati nestrpnosti. Jaz pa tudi ne. Zdelo se je, da bosta izid nove različice telefona in dan, ko bo cilj dosežen, celo sovpadla.

Počutil sem se vrhunsko. To je to. Uspelo je. Skoraj je že uspelo. Nisem bil prepotenten, saj nisem naiven. Bil sem previden, a empirični dokazi so kazali, da sem nezmotljiv. Glede na to, da naivnežev, ki vlagajo in bodo še vlagali, še ne bo kmalu konec, ne more biti drugače. Organiziral sem družinski sestanek in hitro prepričal ženo, da je skrajni čas, da naloživa še nekaj prihrankov. Če podvojim še te, na hitro zaslužimo za dvojne počitnice. Morda ostane še za ženin plašč. Tega zaslužka tako ali tako nočem zase, jaz bom zaslužil za brezplačen telefon, to mi je dovolj. Preostalo je za družino. V petek nakažem denar, v ponedeljek je na računu. Počakal sem na naslednji padec. In rahel skok, pa spet padec. Double dip je dejstvo! Kupim in že prvo noč je šlo prav lepo navzgor. 5% prvi dan. Drugi skoraj 10 % in že čez ure 15 % donos. Prepričan sem, da je takrat žena že izbrala plašč in destinacijo za 1. maj.

Čez dan sem preverjal tečaj, vse je šlo kot po maslu. Sem pa tiste dni nekaj slabo spal. Verjetno luna. Pa vzglavnik moram zamenjati, to govorim že več kot eno leto. Ni čudno, da sploh lahko spim na tisti kepi puha. Med čakanjem sem izbral telefon, se podučil o zaprtih Slack skupinah, ugotovil, da delajo Kitajci samomore, ko gre tečaj v narobe smer in da to napišejo na forum. Bedaki, prav jim bodi, kaj pa ki se igrajo s trgovanjem in “»boti«. Jaz igram pametno in varno.

Tisti petek v službi nisem imel časa gledati tečaja, kar naprej nekaj. Popoldan se je vse umirilo, zvečer gremo na pivo. Pogledam tečaj. 500 dol. Ah, daj še eno pivo. 600 dol. Še eno pivo! 800 dol. Dovolj je piva. Ura je 5 zjutraj. Bedim že več kot uro. Cela dnevna soba je svetla od svetlobe zaslona mobilnega telefona. Odkar sem buden, sem porabil že 30 % baterije. Tečaj še vedno pada. Računam, da z donosom z vložkom za telefon ravno pokrijem izgubo v družinskih prihrankih, če bi le prodal pri tečaju, ki je za 20 evrov višji … če prodam zdaj, izgubim 40 evrov. Mah, kaj je 40 evrov, bom kar prodal, pa mir. Vraga, še je padlo. A prodam nižje? Zdaj, takoj, da bo mir? Vnesem naročilo in čakam. Za trenutek zaprem oči in mine 45 minut, ura je skoraj 6. Naročilo je izvedeno, rešen sem. Izgubil sem 90 evrov, ne 40. Ker v polsnu nisem pravilno izračunal. Naglas zakolnem in prisežem, da sem opravil s kriptovalutami. Komaj čakam, da se otroci zbudijo in pridejo na risanke, da jih stisnem k sebi. Šele kasneje spoznam, da ne bom imel novega telefona. Sinu razložim, da ne bo dobil mojega starega. Gleda me, kot da je z menoj nekaj narobe: »Če si rekel, da sva že skoraj tam, oči!« Tečaj je do jutra padel za 1500 evrov. Še dobro sem se izvlekel. Nikoli več!

Tečaj že več kot teden dni raste. Od neprespane noči je zrasel za 1800 evrov. Če ne bi takrat prodal, bi že zaslužil za telefon. In plašč. Za počitnice pa čez kakšen teden. Pa se mi posveti – za nov telefon bom zaslužil nekaj dodatnega denarja z delom, napisal bom članek za Monitor! Matjažu je ideja všeč. Osebne zgodbe se najbolje berejo, pravi.