Varnostna kopija v oblak po domače
V prejšnjem delu članka sem se razpisal o tem, da je izdelovalec odlične rešitve za domače varnostne kopije CrashPlan napovedal, da bo storitev za domače uporabnike kmalu opustil. Zadovoljni uporabniki smo ostali pred odločitvijo, katero alternative izrabiti, in čeprav jih je kar nekaj, nobena ne dosega ali celo presega priljubljene rešitve. Kaj pa, če jo poskusimo sestaviti sami?
Postavimo si najprej cilj in zapišimo, kaj od rešitve pričakujemo. Želimo rešitev, ki bo omogočala, da se bo eden ali več družinskih računalnikov povezal v splet in na oddaljen kraj shranjeval varnostne kopije podatkov. Ali želimo imeti možnost arhiviranja celotnega računalnika ali samo po-ljubnih map s podatki, pa naj bodo to dokumenti, fotografije, video posnetki, programska kode in podobno. Destinacija naj bo poceni in zaneslji-va oblačna shramba podatkov. Če je lahko cilj prijateljev strežnik, toliko bolje. Varnostna kopija mora zagotavljati zgodovino sprememb in ne zgolj zadnje različice dokumentov. Prav tako mora omogočati povrnitev datotek, ki smo jih hote ali nehote zbrisali v izvirnem računalniku. Pred izdelovanjem morajo biti podatki zakodirani z lastnim ključem in po možnosti naj se ne bi pošiljale podvojene datoteke. Rešitev mora delovati na računalnikih s sistemom Windows in Mac OS, zaželeno pa tudi z Linux in na napravah NAS. Precej zapleteno, torej, pa sploh nismo zapisali vseh lastnosti, ki jih mora imeti zanesljiva in varna varnostna kopija. Poglejmo, katere možnosti so na voljo.
Arq
Rešitev Arq 5 precej omenjajo, če po spletu brskamo za zgodbami, kako urediti domače varnostne kopije. Rešitev je bila sprva na voljo za Mac, danes pa je tudi za operacijske sisteme Windows in Linux. Žal trenutno ne ponujajo različice, ki bi tekla na napravah NAS. Namestitev je hitra in nadvse preprosta, prav tako začetek rabe. Ko program prvič poženemo, lahko izberemo ciljne shrambe, nato pa le še nastavimo mape, ki jih želimo varnostno arhivirati. Arq omogoča izdelavo več ponornih shramb, ki vsebujejo poljubne mape. To pomeni, da lahko z isto rešitvijo izdelujemo lokalne kopije in kopije v oddaljene shrambe. Če želimo isto mapo arhivirati krajevno, v strežnik ali na zunanji disk in hkrati v oblak, moramo to nastaviti ločeno. To je nekoliko nenavadno, a tega ne bomo počeli velikokrat.
Podprte so vse večje oblačne shrambe, na seznamu pa boste zaman iskali Microsoft Azure, ki je lahko zanimiva shramba, če izkoriščate eno izmed možnosti brezplačnega ali poceni dostopa do te oblačne storitve.
Arq deluje enostavno, minimalistično, na trenutke celo preveč enostavno. A je zelo stabilen izdelek, ki ima dolgo zgodovino in uživa zaupanje številnih uporabnikov. Ponuja veliko lastnosti, a ne toliko, da bi preplašil povprečnega uporabnika, in je lahko zelo primeren za marsikoga. Omogoča, da nastavljamo omejitve pri uporabi omrežja, podrobnosti, potrebne za pošiljanje povzetkov delovanja po elektronski pošti, zaman pa bomo iskali podrobne nastavitve, koliko časa naj se kopije hranijo in koliko kopij želimo obdržati.
Žal ne deluje kot strežnik, ki bi sprejemal podatke drugih računalnikov, a po pregledu izdelkov smo ugotovili, da je ta dvojnost pravzaprav posebnost storitve CrashPlan, sicer se je programi za izdelovanje varnostnih kopij izogibajo v velikem loku.
Arq lahko brezplačno preskušate 30 dni, to bi moralo zadostovati za temeljit preskus. Po koncu preskusnega obdobja vas bo licenca za enega uporabnika ali en strežnik stala 50 dolarjev. Gre za enkraten nakup, znesek pa je tak, da je to lahko veliko denarja ali pa ne. Če boste reši- tev uporabljali sami, ni prehudo. Če pa boste potrebovali licenco še za druge družinske člane in še kakšnega prijatelja in znanca, pa se lahko zneski hitro povzpnejo do številke, s katero se težko sprijaznimo.
Duplicacy
Duplicacy je v marsičem podoben Arq, a ponuja nekoliko več možnosti naprednim uporabnikom. Pri prvi uporabi boste opazili še dodano poenostavljanje, saj privzeto omogoča samo en cilj za varnostne kopije, spet je to lahko krajevna mapa, omrežni ali zunanji disk ali pa ena izmed oblačnih shramb. Seznam oblačnih shramb je še nekoliko daljši kot pri Arq, to je, seveda, pohvalno.
V uporabniškem vmesniku lahko precej natančno nastavimo, kako dolgo želimo hraniti kopije (privzeto 180 dni) in kako jih želimo redčiti skozi čas (privzeto po treh dneh ohrani eno kopijo na dan, po 30 dneh pa eno kopijo na teden).
Dodatna poenostavitev je ta, da deluje le, ko je uporabnik prijavljen. To je hkrati dobro in slabo, vsekakor pa poenostavi uporabo omrežnih diskov, ki smo jih dodelili črkovne oznake in pri nastavitvah pravic za uporabnika, pod katerim teče program za varnostno kopiranje. Slabo pa je seveda to, da se varnostna kopija izvaja le, ko smo prijavljeni. Za domačega uporabnika je to dovolj, če pa želite Duplicacy uporabiti tudi kako drugače, je potreben drugačen pristop.
Številne omejitve Duplicacy so namreč le omejitve na ravni uporabniškega vmesnika. Spretnejši in zahtevnejši uporabniki jih lahko zaobidejo z uporabo prek ukazne vrstice. Ti bodo lahko sestavili skripto, ki bo izvedla vse potrebno za zahtevnejše scenarije varnostnega kopiranja.
Tako kot Arq je tudi Duplicacy plačljiv. Na videz je cenejši, še vedno pa je treba kupiti licenco za vsak računalnik, na katerem bomo Duplicacy uporabljali, obnavljati jo bo treba vsako leto, toda cena za naslednja leta bo polovico nižja. Licence se ločijo na osebne in poslovne, cena za prvo leto za domačega uporabnika je 20 dolarjev za prvi računalnik, za vsakega naslednjega pa 10 dolarjev. Licenca vsebuje tudi dostop do izvirne kode programa, kar pomeni veliko za zaupanje v rešitev.
Dobra novica za konec je, da je osebna različica zastonj, če jo uporabljamo iz ukazne vrstice. To pa je zelo zanimivo za spretnejše in zahtevnejše uporabnike!
Duplicati 2.0
Začnimo kar z udarnim podatkom, da je Duplicati brezplačen. Še več, je odprtokoden. To pomeni, da je zanj na voljo vsa koda, ki jo razvija skupnost, in s tem daje rešitvi legitimnost in, na splošno, tudi gotovost, da se bo razvijala tudi v prihodnje.
Duplicati je v marsičem podoben prej opisanima Arq in Duplicacy. Omogoča izdelavo varnostnih kopij krajevno, na zunanje diske, omrežne diske in od vseh v tem članku opisanih rešitev največ oblačnih storitev. Omogoča zaščito z geslom in prijazno ponudi, da nam bo dobra gesla predlagal, le shraniti ga ne smemo pozabiti, če ne bodo vse kopije zaman, ko jih bomo poskušali obnoviti. Na voljo je za Windows, vse večje distribucije Linux, Mac in za naprave NAS izdelovalca Synology.
Ko ga namestimo, hitro opazimo posebnost – njegov uporabniški vmesnik za upravljanje je izdelan v obliki spletne aplikacije. To sploh ni slaba zamisel, saj odpira kopico možnosti za upravljanje na daljavo, tudi po spletu, če se tako odločimo, in deluje tudi na mobilnih brskalnikih.
Tudi pri povrnitvi datotek se dobro izkaže, prek prijaznega vmesnika lahko izberemo kopijo, v kateri so pravilne datoteke, te lahko prenesemo posamezno ali pa prenesemo celoten paket in ga povrnemo na prvotno mesto ali kam drugam.
Duplicati se je izkazal za zelo dostojnega tekmeca, tudi po ceni mu ni para. Tam, kjer se zatakne, je kriva pomanjkljiva dokumentacija (ki je ni?) in to, da je še vedno v različici beta. Tako ga ne priporočamo splošnim uporabnikom, tistim z željo in znanjem po preskušanju pa priporočamo, da ga kljub temu preskusijo. Če še ni, upajmo, da bo še obogatil ponudbo zanesljivih rešitev za domače uporabnike.
Dodatna izbira
Na voljo je še kopica rešitev, od katerih vsaka prinese kaj posebnega, a imajo hkrati tudi pomanjkljivosti. Med tistimi, ki smo jih tokrat pustili na klopi, omenimo Cloudberry (www.cloudberrylab.com), ki ni najbolj poceni in postavlja razne omejitve za domače uporabnike, ki imajo za re-zultat potrebo po dražji, poslovni različici.
Še en zanimiv izdelek je Rclone (rclone.org), ki ga je treba uporabljati iz ukazne vrstice, kar je včasih res nerodno, a Rclone po naših izkušnjah zelo zanesljivo in enostavno povezuje vse večje oblačne in lokalne shrambe. Z nekaj truda lahko sestavimo impresivno strategijo varnostnih kopij. Rclone boste lahko uporabljali brezplačno in, ker je precej priljubljen, se ni posebej bati, da bi njegov razvoj zastal.
Omenimo še Restic (restic.github.io), še eno odprtokodno rešitev, ki deluje v številnih okoljih in ga uporabljamo iz ukazne vrstice. Avtorji kot njegovo primarno lastnost omenjajo enostavno rabo in hitrost. Zmogljivosti pa so primerljive drugim rešitvam, ki delujejo iz ukazne vrstice.
OwnCloud (owncloud.org) je še ena rešitev, ki jo pogosto omenjajo, ko je govor o oblačnih varnostnih kopijah, a gre za rešitev, ki poskuša nadomestiti OneDrive, Google Drive in DropBox in sinhronizira podatke med različnimi napravami, ne da bi podatki kdaj zapustili okolje, v katero ste ga namestili. Ne gre za »pravo« rešitev za varnostne kopije, kot smo jo definirali prejšnji mesec. Torej ni primerna za uporabo, kot smo jo definirali v uvodu, je pa zelo zanimiva za vse, ki bi želeli sinhronizacijo dokumentov, a ne zaupajo javnim ponu- dnikov takih rešitev.
Katero shrambo izbrati?
Ne glede na to, katero rešitev boste izbrali, se bo treba odločiti, kam podatke shraniti. Če imate podatke na računalniku ali NAS, poskrbite, da bo ena kopija na drugem računalniku, napravi NAS ali zunanjem disku. Tretja kopija pa naj bo v oblaku. Izbira oblačnih storitev je precejšnja in dajati končno sodbo je nehvaležno in nemogoče, saj se razmere, cene in kakovost storitve ves čas spreminjajo. A predlagamo, da upoštevate dve merili. Cena naj ne bo najpomembnejša, zato raje izberite zanesljivega ponudnika.
Zdi se, da je Amazon tisti, ki mu zaupa največ ljudi, da se marsikdo obregne ob to, da njegovi shrambi S3 in Glacier nista med cenejšimi. S3 je klasična oblačna shramba, ki omogoča več zmogljivosti in boljše, kot so potrebne za varnostne kopije, Glacier pa je namenjen prav takim shrambam, saj omogoča »občasno« uporabo podatkov. Tako je za povrnitev podatkov s storitve Glacier treba počakati, da se podatki prenesejo iz medijev in lahko do njih dostopamo, poleg tega ima zelo zapleteno cenovno strukturo.
Zanimiv kompromis ponuja Google Cloud Storage, še posebej različica Nearline ali celo Coldline. Gre za shrambo, ki ni najhitrejša, a je zelo ugodna. Cenovna politika je enostavnejša kot pri Amazon Glacier, prav tako zamiki za dostope do podatkov niso pretirani.
Čeprav oblačne shrambe dokumentov niso idealne za varnostne kopije, saj so navadno počasnejše in imajo omejitve pri količini in hitrosti prenosa podatkov, so lahko kljub temu zanimiva rešitev. To velja, če že imate zakupljen DropBox ali Google Drive. V tem primeru samo preverite, ali morda nimate tam dovolj prostora še za varnostne kopije! Ne pozabite le, da mapo z varnostnimi kopijami izključite s seznama direktorijev, ki jih sinhronizirate na računalnik.
Če imate zakupljen Office, pa je dobra izbira OneDrive, ki ga Microsoft prilaga pisarniški zbirki v zajetni količini.
Kaj pa varnostne kopije na lasten strežnik?
Kot smo že omenili, je ena izmed najzanimivejših lastnosti storitve CrashPlan to, da omogoča (brezplačno!) izdelovanje varnostnih kopij med računalniki, ki imajo nameščen CrashPlan.
Eden od uporabnih scenarijev je tako hramba vseh družinskih varnostnih kopij v glavnem računalniku, pri čemer so varovani računalniku tudi zu- naj domačega omrežja in se arhiviranje izvaja po spletu. Drugi scenarij pa je, da si s kom izmenjamo varnostne kopije na oddaljenem kraju. Iz domačega strežnika podatke pošljemo v hrambo v oddaljeni računalnik nekoga, ki mu zaupamo, ta človek pa v zameno hrani varnostne podatke pri nas.
Nekatere rešitve omogočajo izmenjevanje podatkov po protokolu SFTP, kar je praktično samo, če uporabljamo sistem Linux ali Mac OS, ki storitev pod- pirata privzeto. Še bolj pretkana rešitev pa je uporaba strežnika, ki bo domači računalnik predstavil kot Amazonovo storitev S3. Tako lahko porabimo katerokoli od prej opisanih možnosti in »svoj« oblak Amazon. Ena izmed takih rešitev je Minio (www.minio.io), ki izkušenemu uporabniku ne bo povzročala težav pri namestitvi. Pri izbiri programa, s katerim boste izdelovali varnostne kopije, pa preverite, ali podpira tudi takšne stre- žnike S3.
Kaj torej izbrati?
Odločitev nikakor ni lahka. Ne glede na to, kaj boste izbrali, imejte v mislih, da naj bo rešitev uporabna, ko jo boste najbolj potrebovali – ko boste izgubili podatke in jih želeli povrniti. To pomeni, da rešitve, ki jih čez leto ali dve ne bo več na trgu odpadejo.
Žal moramo še enkrat potrditi, da je kmalu opuščeni CrashPlan res odlična rešitev, ki postori marsikaj prav. Pri varnostno in zasebnostno tako občutljivi temi, kot so arhivske kopije, je to še pomembneje kot pri kakšni drugi vrsti programske opreme. Rešitve, ki bi lahko bila enaka CrashPlanu po zmogljivostih in prilagodljivosti, pa tudi po ceni, ni. Na voljo so bolj ali manj dobre alternative, a za uvodno zastavljene cilje ni rešitve, s katero bi jih lahko v popolnosti dosegli.
Če boste arhivirali podatke iz enega računalnika in nimate posebnih zahtev po natančnejših nastavitvah, vam priporočamo Arq. Res je nekoliko dražji, a z njim ne boste zgrešili. Če želite brezplačno rešitev, predlagamo, da preskusite Duplicati 2 in ga temeljito preskusite. Zahtevnejši uporabniki in tisti, ki radi kaj postorijo sami, pa naj se preskusijo v sestavljanju rešitve z eno izmed močnih rešitev, ki pa delujejo v ukazni vrstici.
Če boste izbirali storitev za varnostne kopije povsem na novo, poskusite eno ali več rešitev hkrati in obdržite tisto, ki ji boste bolj zaupali. Če pa boste menjavali rešitev za varnostne kopije, naredite to tako, da boste hkrati uporabljali novo in staro in se tako izognili neljubemu prehodnemu obdobju.
V reviji smo že večkrat priporočali domače strežnike NAS. Med boljše in zato bolj priljubljene sodijo izdelki znamke Synology. Čeprav te rešitve niso poceni, v dveh potezah rešijo domačo strategijo varnostnih kopij, saj znajo poskrbeti za izdelovanje kopij podatkov v družinskih računalnikih in njihovo shrambo v napravi NAS. Od tam lahko te dodatno hranimo v oblačni shrambi ali v drugi sorodni napravi, kar je še posebej uporabno, če je ta drugje. Po vseh preskušenih rešitvah ocenjujemo, da je prav dobra naprava NAS najboljše nadomestilo za CrashPlan za povprečnega domačega uporabnika.
Objavljeno tudi v reviji Monitor.