Pouk na daljavo je naporen
Te dni lahko slišimo kopico mnenj, izzivov in celo izgovorov, zakaj je nekatere storitve, ki smo jih bili še do nedavna vajeni izvajati v živo, zamudno in težko prenesti v virtualno ali digitalno obliko oziroma na daljavo. Ampak to ni nič drugega kot digitalizacija. In ta, kot vemo, poleg dobrobiti prinaša tudi mnoge izzive.
Med pisanjem tega zapisa, zaradi ukrepov za omilitev krize, ki jo je povzročila epidemija koronavirusa živimo tako, da se poskušamo v izolaciji čim bolj približati življenju kot smo ga poznali nekoč. Še vedno si želimo nakupovati, otroci se še vedno šolajo, želimo se zabavati in rekreirati, po možnosti z istimi umetniki in trenerji in v enaki družbi, kot smo to počeli v preteklosti. Učitelji, trenerji, glasbeniki in vsi, ki so nas do nedavnega zabavali, trenirali in učili v živo, se pospešeno selijo v digitalni svet, kjer poskušajo preslikati svoje početje v virtualno obliko. V to so bili prisiljeni zelo hitro in mnogi si zaslužijo vso pohvalo za hitro ukrepanje ter prilagoditev novim razmeram. A ni tako enostavno…
Lep primer so glasbeniki. Na družbenih omrežjih jih najdemo, ki nastopajo in izvajajo koncerte iz svojih domov, garaž in celo z balkonov. S tehničnega vidika ne gre za nič posebnega, dokler gre za enega izvajalca. Ko pa poskuša skupina izvajalcev ali celo orkester zaigrati skupaj, so postavljeni pred nemogočo nalogo, saj jim fizikalne lastnosti prenosa digitalnega zvoka in slike prek spleta onemogočajo igrati povsem usklajeno. Počutijo se nekako tako, kot bi bili vsak na svojem hribu – zvok med njimi tudi po žicah potrebuje nekaj časa, da jih doseže, enako je potrebnega nekaj časa, da doseže nas, poslušalce. Izziv ni nov, igričarji se vse od izuma večigralskih iger spopadamo s tem, mnogim je dobro znan podatek ping oziroma mrežni zaostanek, ki mora biti kar se da majhen, da je igranje sploh mogoče. Ob nenehnih izboljšavah omrežnih tehnologij smo se nekako naučili živeti tudi s trenutki, ko igra ni povsem sinhronizirana med igralci. Verjetno bo tudi z glasbo v živo prek spleta podobno.
Pred izzivi so se znašli tudi v šolah. Tako kot učiteljice in učitelji v šoli, ki jo obiskujejo moji otroci, se tudi na drugih šolah pospešeno selijo v spletne učilnice, kjer se poskušajo priučiti novega načina podajanja znanja in se mu prilagoditi. Nekaterim je to blizu in s predavanji prek spletnih klepetalnic in sorodnih rešitev nimajo težav, za mnogo pedagogov pa predstavlja to velik tehnološki in psihološki izziv. Nekateri enostavno nimajo potrebnega znanja, drugi nimajo ustrezne opreme, tretji pa pred kamerami enostavno ne znajdejo brez neposrednega stika z učenci.
Podobno zgodbo sem slišal tudi od trenerja skupinske vadbe, ki jo obiskujem – nekateri so nad novim izzivom navdušeni, mnogi pa obupani, saj se ne zmorejo ali nočejo prilagoditi novim razmeram, vsi pa imajo pri prehodu takšne ali drugačne težave.
Tako učiteljice kot trenerji poudarjajo, da za takšen način izvedbe potrebujejo več časa, da jim vzame več energije. Pri tem jim lahko le prikimam.
Da bo digitalna izvedba koncerta, poučevanja ali vadbe zanimiva, motivacijska in da bo dosegla svoj cilj, mora biti narejena zelo kakovostno, kar je zahtevna, zamudna in draga naloga, ki ji ni vsak kos. A sama izvedba je le manjši del problema. Ko preskočimo to oviro, ugotovimo, da golo preslikavanje dejavnosti na splet ne bo dalo dobrih rezultatov. Digitalni svet ne deluje po pravilih vsakdanjega sveta. Nobenega smisla ne vidim v tem, da vsak trener vsak teden znova snema vadbo. Enako velja seveda za šolnike. Kakšen smisel ima, da vsaka šola zase digitalizira sicer enake vsebine? To delo bi bilo bolje prepustiti profesionalni ekipi, ki zna to izvesti na ustrezni ravni, vsi učenci pa dobijo enako kakovosten izdelek, ki si ga ogledajo vsak ob svojem času. To, seveda, ne pomeni, da učiteljev in vaditeljev sploh ne potrebujemo več. Ravno nasprotno. Čas, ki ga prihranijo, lahko bolj koristno uporabijo tako, da so na voljo svojim slušateljem, da prilagajajo vsebine potrebam posameznikov, jim pomagajo, jih vodijo, odgovarjajo na vprašanja, predvsem pa so na voljo tistim, ki potrebujejo dodatno spodbudo, motivacijo ali drugo vrsto pomoči.
Poleg tega bodo v svetu takšnega pristopa k digitalnemu poučevanju, torej poučevanja na daljavo, izvajalci, šolniki, vaditelji in vsi v sorodnih dejavnostih imeli mnogo več časa za razmislek o izboljšavah, ustvarjanje inovacij in novih pristopov, da se bodo storitve še izboljšale ali da jih bodo nadomestili z novo, izboljšano različico.
Pri šolanju na daljavo, pa tudi pri treniranju prek spleta, gre za povsem tipičen primer digitalizacije storitve, ki je nikakor nima smisla izvajati tako, kot smo je vajeni. Izkoristimo prednosti, ki jih digitalizacija ponuja, pravilno izveden prehod pa nas bo lahko spominjal na vsem znana uspešna digitalna podjetja in njihove izdelke ter storitve.
Objavljeno tudi v reviji Monitor.