Postopna revolucija

Če kdo, potem smo računalničarji tisti, ki bi morali znati prepoznati vzorce prodora nove, revolucionarne tehnologije na področja, ki so vsaj na videz stabilna, področja, kjer vse deluje po ustaljenih praksah in za katera se zdi, da novinec tam ne more prekucniti velikanov. Podcenjevanje napredka, ki ga prinaša nova generacija, se zdi stalnica, ki ob postopnem prehodu v zrelo fazo tehnologije hitro zbledi in gre v pozabo.

Tisti, ki smo v računalništvu že dve desetletij, se še dobro spomnimo, kako smo kupovali trde diske velikosti 40 MB, počasi so napredovali do trištevilčnih megabajtnih velikosti in šele mnoga leta kasneje do gigabajtov in končno terabajtov. Vsakih nekaj let, ko sem kupil nov trdi disk, sem občutil zadovoljstvo, saj sem za enako ceno kot pred leti dobil nov, boljši disk, ki je bil vsaj dvakrat, trikrat večji ali celo več pa še hitrejši in zanesljivejši. Vse je teklo kot po maslu, Moorov zakon je deloval, vse dokler se niso zgodili diski SSD. Ti so bili sprva strašno dragi, zelo majhni in povrhu so se še radi kvarili. Kdo bi želel narediti korak nazaj? Saj so klasični diski lahko tudi hitri, saj so vedno hitrejši, smo si mislili. Primerjava trdega diska in diska SSD na podlagi zmogljivosti, s katerimi smo leta merili trde diske, je povsem neumestna, saj primerjamo dve povsem različni tehnologiji, ki ju ne uporabljamo na enak način. Če smo včasih tlačili po tri ali štiri glasne diske v »tower« ohišja PC, danes težko najdemo povezano napravo brez drobne spominske kartice ali diska SSD. Nova tehnologija hrambe podatkov je spremenila računalništvo in ustvarila nove izdelke, brez diskov SSD in drugih sorodnih tehnologij danes ne bi imeli ultra tankih prenosnikov, pametnih telefonov in zmogljivih fotoaparatov. Tega ocenjevalci prvih diskov SSD gotovo niso imeli v mislih.

In prav digitalni fotoaparati so dober dokaz, da merjenje zmožnosti revolucionarnega izdelka po trenutnih standardih ni pošteno. Tako rekoč vsi, ki so se v časih analognih aparatov nekoliko resneje ukvarjali s fotografijo, so še leta po prihodu digitalnih aparatov nanje gledali zviška. Sploh jih niso jemali kot dostojno konkurenco obstoječi tehnologiji, ki je dolgo dajala bistveno boljše rezultate. A »digitalci« so kmalu dohiteli in prehiteli analogne brate in povsem prevzeli trg. Pa ne tako, kot so si mnogi mislili. Ne zaradi ostrejše slike in toplejših barv, revolucijo so pognali novi načini uporabe fotoaparatov. Ogromno večino digitalnih fotoaparatov danes uporabljamo povsem drugače, kot smo v preteklosti analogne – ne nosimo jih v nahrbtnikih in namenskih torbah, ampak v žepih, vedno jih imamo s seboj in fotograf je postal prav vsak, fotografski papir pa smo pospravili v spominske škatle, ki se jih povprečen uporabnik niti ne spomni več. Kaj pa digitalna glasba? Zdaj vemo, da ni bila ključna mehkoba glasbe s plošče LP v primerjavi z digitalno, ampak neskončna priročnost, zaradi katere danes že za drobiž pretočno kjerkoli poslušamo tako rekoč vso glasbo sveta.

Podobno neutemeljene primerjave so tudi med uporabnostjo, zmogljivostjo in ceno lokalnih ter virtualnih strežnikov in oblačnih storitev. Če jih primerjamo skozi prizmo, kako smo strežnike uporabljali dolga leta, odločitev za oblak še vedno ni smiselna. Razvoj se še zdaleč ni končal in verjamem, da še nismo odkrili vseh prednosti, ki jih nudi infrastruktura na zahtevo, a kontejnerske tehnologije in infrastruktura »brez strežnikov« nakazujejo radikalno drugačno dojemanje strežnika in njegove zmogljivosti, zanesljivosti in cene.

Električni avtomobili so slična tehnološka revolucija. Če električni avto primerjamo z »dizlom« zgolj na podlagi konjev, dometa s polno shrambo energije in cene, pozabljamo, da se bodo poleg avtomobila spremenili tudi načini, kako bomo avtomobile sploh uporabljali.

Za navdušence nad tehnologijo bi moralo biti enostavno prepoznati, da smo v nerodnih letih električnih vozil, kjer nam znane številke lažejo.

Podoživljamo čase prvih diskov SSD, prvih digitalnih aparatov, saj so električni avtomobili predragi, njihov domet je premajhen, polnjenje pa počasno in nerodno. Nova podjetja se lovijo pri kakovosti izdelave, hitrosti proizvodnje in s težavami pri servisiranju. A čas bo te tegobe gotovo odpravil, tehnologija bo vztrajno napredovala in nekje po poti preskočila v nekaj drugega.

Električna vozila so tiste vrste tehnologija, ki z razvojem postane platforma za drugačne vzorce uporabe, kot jih poznamo in si jih danes sploh predstavljamo. Kako bomo vozila uporabljali čez desetletje ali dve, ne znam napovedati, verjamem celo, da tega ne ve še nihče. Da smo blizu te prihodnosti, bomo vedeli takrat, ko ne bomo primerjali številk, ki so danes izpostavljene v avto-moto revijah, ampak se bomo navduševali nad priročnostjo, prilagodljivostjo, enostavnostjo uporabe in dostopnostjo. Zelo podobno kot pri pogonih SSD, digitalnih fotoaparatih in pretočni glasbi.

Objavljeno tudi v reviji Monitor. Fotografija @NeONBRAND na Unsplash.