Samo dve vrsti ljudi sta – tisti, ki so že izgubili pomembne podatke, in tisti, ki jih še bodo. Gotovo nismo prvi, ki smo to zapisali. Skoraj tako gotovo, kot to, da se vam verjetno ne ljubi ukvarjati z varnostnimi kopijami. A potrudite se: ko boste prišli na vrsto, vam ne bo žal.

Analitiki poročajo, da je 50 % domačih uporabnikov že doživelo izgubo pomembnih podatkov (kot smo zapisali v uvodu, druga polovica pride na vrsto kmalu), a samo približno četrtina naj bi imela arhiviranje urejeno. Razlogov, zakaj vsak potrebuje varnostno kopijo svojih podatkov, je veliko, vsako leto več, in že en sam je dovolj, da velja zelo resno razmisliti in postaviti strategijo hranjenja varnostih kopij podatkov, ki jih želimo ohraniti in varovati.

Najočitnejši razlog, zakaj se splača vložiti čas in denar v postavitev družinske strategije izdelovanja varnostnih kopij, je odpoved delovanja nosilca, na katerem so shranjeni podatki. Navadno gre za disk ali v sodobnejših napravah pogon SSD. Vse naprave imajo svojo življenjsko dobo in nosilci podatkov niso izjema. Prej ali slej bodo odpovedali, bodisi zaradi obrabe in poteka življenjske dobe ali pa, ob nekoliko nesreče, tovarniške napake.

Večina sodobnih računalnikov je prenosnikov, ti pa so še posebej občutljivi in se jim rado kaj primeri. Pa naj bo to padec in trd pristanek, politje s pijačo ali kraja, požar ali pa napravo preprosto pozabimo ali izgubimo. Vse to se lahko pripeti, če računalnik prenašamo v službo ali šolo, pa tudi, če ga imamo ves čas doma.

Vedno pogosteje pa uporabniki spoznajo pomembnost varnostnih kopij, ko sami ali pa kdo od njihovih bližnjih postane žrtev izsiljevalskega virusa (ransomware), kot so CryptoLocker, WannaCry ali zadnji med najbolj razvpitimi, Petya. Statistika pravi, da je to doletelo že vsakega desetega uporabnika. Kriptovirusi delujejo tako, da podatke v okuženem računalniku zakodirajo z neznanim ključem, za dekodiranje pa avtorji zahtevajo plačilo, praviloma v eni izmed kriptovalut. Če imamo dovolj ažurno varnostno kopijo svojih podatkov, tak zaplet ne povzroči večje škode, razen da izgubimo čas in živce. Vsak računalnik lahko dokaj enostavno povrnemo v izhodiščno stanje ali znova namestimo operacijski sistem. S tem, ko vse podatke zbrišemo, odstranimo tudi virus in, ko podatke povrnemo z varnostne kopije, smo pripravljeni na normalno rabo. Če varnostne kopije nimamo, pa smo v velikih težavah.

Kaj je dobra varnostna kopija?

Ko razmišljate o varnostnih kopijah, vam priporočamo strategijo 3-2-1. Vsak podatek naj bo shranjen (vsaj) trikrat. Dve kopiji naj bosta krajevni, a na različnih nosilcih ali napravah. Na primer, ena kopija v računalniku, druga na zunanjem disku, ključku ali plošči DVD. Ena od kopij naj ne bo na istem kraju. Preprosto, ne? Tri kopije, dve lokalni, ena oddaljena.

Da bi lahko govorili o pravi arhivski kopiji, ni dovolj, da gre za preprosto kopijo oz. sinhronizirano zbirko, kot smo zapisali že prej. V takem primeru nismo varni pred nenamernim brisanjem podatkov, ki se prej ali slej sinhronizira v oddaljeno zbirko, in pred okvaro podatkov. Ključno je, da arhivska kopija vsebuje različice dokumentov oziroma datotek. Čim več jih je, tem bolje. Najboljše rešitve vsak zapisani podatek hranijo za vedno, tudi če je bil kdaj zbrisan.

Da bo arhivska kopija varna, kar je še posebej pomembno, ko govorimo o kopijah, ki bodo pristale v oblaku ali v kakem drugem računalniku, je nujno, da je zakodirana. Tu naj velja samo eno pravilo. Kot lastnik podatkov morate imeti možnost dekodiranja, to pa dosežemo tako, da uporabimo lasten ključ, ki ga poznamo samo mi. To omogoča samo dobra rešitev za varnostne kopije. Če se nadejate, da boste lahko izbirali, v kateri državi naj bodo shranjeni podatki, je izbira slaba. Kot je razvidno iz preglednice rešitev, večina rešitev in vse priporočene hranijo podatke na ozemlju ZDA. Mnogim to ne bo povšeči, drugi se bomo zadovoljili s tem, da so podatki kodirani in da nam matematika jamči, da jih znamo odkleniti samo lastniki.

Že pred leti smo na teh straneh zagovarjali smiselnost uporabe oblaka za varovanje podatkov in to je še vedno način, ki ga priporočamo. Mnogi se zanašajo na zunanje diske ali ključke USB, kar je vsekakor boljše, kot da varnostne kopije sploh ne bi imeli, ima pa ta strategija več pomanjkljivosti, saj ne zadošča pravilu 3-2-1 in, če ne uporabljamo ustreznega orodja, recimo v Windows vgrajenega arhiviranja, ne omogoča zgodovine različic.

Razrešimo še en razširjen mit. Mnogi uporabljamo enega izmed ponudnikov oblačne shrambe podatkov, kot so DropBox, OneDrive ali Google Drive. Čeprav so te rešitve udobne in priročne, pa tudi dokaj varne, niso rešitve za varnostne kopije in se ne zanašajmo na to, da bomo od tam lahko ob nesreči obnovili podatke. Dokažimo to na zgledu kodiranja dokumenta, če nas doleti izsiljevalski virus. To bo povzročilo, da se bo dokument v kodirani obliki prenesel v oblak. Če oblačna shramba ne ponuja obnovitve starih različic dokumenta, nam ni pomoči, pa tudi če jo, bo obnovitev podatkov v stanje pred napadom izsiljevalskega virusa ročen in zato zamuden proces.

Rešitve za varnostne kopije

CrashPlan je verjetno najbolj znana in največkrat priporočana rešitev za oblačne varnostne kopije. Ponujajo storitev za domačo rabo, mala podjetja in večja informacijska okolja, ki že leta delujejo zanesljivo in imajo zelo veliko uporabnikov. Novica, ki jo je podjetje nepričakovano objavilo konec letošnjega poletja, pa je presenetila mnoge, tudi nas. In spoznanje, da bo CrashPlan Home v roku enega leta nehal delovati, je povod za pričujoči članek. Preizkusili smo nekaj rešitev v želji, da bi našli dostojnega naslednika. Ker vse rešitve ponujajo preizkusno obdobje, priporočamo, da izbrane najprej preizkusite in potem postanete naročniki.

Še vedno mislimo, da je CrashPlan najboljša rešitev na trgu, ki ponuja vse potrebne funkcije, ima nekatere zmožnosti, ki jih konkurenca (še) ne ponuja, je cenovno ugodna, varna in zanesljiva in obenem ne obremenjuje preveč naprav, na katerih teče. A podjetje se je na veliko žalost zvestih uporabnikov odločilo, da se bo usmerilo v profesionalne rešitve. Stari naročniki imamo tako le še slabo leto dni časa, da postanemo naroč niki rešitve za mala podjetja, kot priporočajo, ali pa si izberemo novo rešitev.

CrashPlan je in bo verjetno še nekaj časa ostal referenca za vse druge rešitve in tudi v tem članku bomo sorodne rešitve ocenili po tem, katera najbolje nadomesti CrashPlan.

Carbonite je na trgu dobrih deset let in je že leta 2006 ponujal pionirsko rešitev arhiviranja neomejene količine podatkov po stalni ceni. Omogoča izdelovanje, samodejno delovanje in arhivira datoteke, ko se spremenijo ali po vnaprej določenem urniku. Če je idealno, da shranjujemo vse različice datotek, kot to počne CrashPlan, Carbonite hrani samo tiste, ki so nastale v zadnjih 30 dneh. To sicer ni slabo, da si ni težko zamisliti primera, ko po več kot mesecu dni ugotovimo, da obdelujemo dokument, ki je slabši od neke različice iz preteklosti. Omogoča visoko stopnjo varnosti z uporabo lastnega kodirnega ključa, za dostop do računa pa uporabo dvostopenjske avtentikacije.

Carbonite boste lahko namestili v računalnike z vsemi novejšimi različicami okolij Windows in Mac, ne bo pa deloval v računalnikih z Linuxom. Prav tako trdijo, da ni podprt na domačih strežnikih z Windows Serverjem, in vas povabijo k namestitvi dražje poslovne različice. A tehničnih ovir ni, mi smo ga namestili in preizkusili tudi tako, in ni bilo težav.

Po nekaj dneh testiranja lahko zatrdimo, da gre za zelo solidno rešitev, ki jo boste enostavno namestili in nastavili in je zelo primerna tudi za manj spretne uporabnike. Vsak izkušeni planinec ve, da je lažje priti na goro kakor z nje. In podobno je pri arhivskih kopijah: lažje je narediti kopijo, kot pa izvesti postopek obnovitve, saj se je zelo enostavno osredotočiti na izdelavo kopije, pozabiti pa na nasproten postopek. Carbonite postavlja obnovitev na zelo vidno mesto in postopek je zelo enostaven.

Lovili smo se pri nastavljanju, katere mape želimo zajeti v varnostne kopije. Po odstranitvi, vnovični namestitvi in ogledu pomoči smo spoznali, da je to treba narediti v Windows Explorerju oz. Finderju, ne pa med nastavitvami Carbonite. To se sicer zdi na prvi pogled priročno, a ne predstavljamo si, da je težko dodati pregled izbranih map tudi med nastavitve znotraj upravljavskega orodja.

Druga manjša pomanjkljivost je ta, da nameščenega programa ni mogoče začasno ustaviti ali celo zapreti. To je priročno, kadar zaradi igranja iger ali poganjanja druge zahtevne programske opreme želimo iz računalniki iztisniti prav vse.

Plačljivi Carbonite lahko v osebni različici, ki jo imenujejo »Simple«, uporabljate na enem računalniku. Če želite arhivirati več domačih računalnikov, boste plačevali za vsakega posebej. Različica »Prime« bo omogočila, da boste samodejno arhivirali še en zunanji disk, priklopljen na vrata USB, in večje video datoteke. Med preizkušanjem smo bili precej zadovoljni s hitrostjo kodiranja in prenosa velikih datotek, pri večjem številu manjših pa se je postopek mučno vlekel.

Če Carbonite primerjamo s CrashPlanom, mu lahko očitamo višjo ceno, ker ni na voljo družinskega paketa in seveda ne brezplačnega arhiviranja med različnimi računalniki družine ali povezanih računov. Kljub temu Carbonite priporočamo vsem, ki imajo manj zahtevna okolja, potrebujejo arhiviranje podatkov v enem računalniku. Stari naročniki storitve CrashPlan boste veseli nekaj nižje cene za prvo leto.

BackBlaze je podoben izdelek kakor Carbonite. Prav tako teče na računalnikih PC in Mac in ponuja enostavno nastavitev. Njegova zanimivost, bolje rečeno, posebnost je ta, da privzeto arhivira vse datoteke, posebej pa moramo označiti mape, ki jih želimo preskočiti. Privzeto so označene vse sistemske mape in mape, ki vsebujejo začasne podatke, a med pregledom datotek, ki jih je arhiviral v računalniku uredništva, se je znašlo zelo veliko nesnage in kar dolgo smo potrebovali, da smo izločili vse nepotrebno, nekaj nepotrebnih map pa nam sploh ni uspelo. Verjetno je to priročno za začetnike, poznavalci pa si želimo boljši nadzor in enostavnejše upravljanje.

BackBlaze omogoča arhiviranje tudi zunanjih diskov in ne omejuje njihovega števila. Deluje hitro in pri tem porablja zelo malo sredstev. Pohvalimo lahko natančno poročanje, kaj in kako hitro se arhivira. Vgrajen je tudi kratek test hitrosti prenosa, ki omogoča, da ocenimo, koliko časa bo preteklo, preden bo narejena prva kopija, ki je seveda največja in njeno izdelovanje lahko traja več dni.

Tudi BackBlaze ponuja potrebne varnostne ukrepe, prav tako pogrešamo družinski paket, ki omogoča za eno ceno arhiviranje več računalnikov istega gospodinjstva ali manjšega podjetja. Omogoča pa, da več naročnin upravljamo z enega računa in vmesnika, kar je korak v pravo smer.

Edina izmed rešitev na testu ponuja rešitev za sisteme NAS. To sicer ni čisto enaka rešitev kot rešitev za osebne računalnike, a je vsaj na voljo. Namenjena je nekoliko izkušenejšim uporabnikom, a po zelo dobri ceni shranjevanje podatkov v BackBlaze B2 ponuja veliko.

BackBlaze pa ne blesti pri prenosu datotek iz arhiva. Vedno, ne glede na količino datotek, ki jih želite obnoviti, vam bo pripravilstisnjeno datoteko ZIP, ki jo boste čez nekaj trenutkov lahko prenesli. Druge rešitve ponujajo enostaven in hiter prenos ene datoteke, česar BackBlaze ne omogoča. Prav tako ga ne boste mogli namestiti na Windows Server.

Za uporabnike CrashPlana zaenkrat niso pripravili kakšne posebne ponudbe, ki bi olajšala izbiro, samozavestno se zanašajo na kakovost svoje storitve. Mi smo bili z delovanjem precej zadovoljni, čeprav tudi BackBlaze ne zmore konkurirati CrashPlanu na vseh ocenjevanih področjih. Kljub temu menimo, da gre za dobro in varno rešitev, ki bo ustrezala mnogim, in jo postavljamo ob bok Carbonitu. Ne moremo pa si predstavljati, komu se je zdelo dobro, da je ikona programa, ki skrbi za varnost naših podatkov, ogenj, na kar namiguje tudi ime.

IDrive ima neposrečeno ime, saj vsakdo najprej pomisli, da gre za Applovo oblačno shrambo. A izdelka razen imena nimata nič skupnega. Tudi pri IDrive ponujajo rešitve za domačo rabo in posebne strežniške različice. Namestitev boste opravili kar brez računa in tega dodali nekaj kasneje, kar je sicer zanimiva marketinška zvijača, a menimo, da ne sodi med rešitve, kjer so varnost, zanesljivost in preglednost najbolj potrebne.

Ponuja zelo enostavno, a obenem natančno izbiro map za arhiviranje. Z enim računom boste lahko arhivirali več računalnikov in celo podatke na mobilni telefonih. Čeprav prostor ni neomejen, je v osnovnem paketu za 50 dolarjev, kar je približna cena vseh preizkušenih rešitev, zajetnih 2 TB podatkov. Če ne delate z velikanskimi video datotekami, bi moralo zadostovati za družinske potrebe.

Arhiviranje je potekalo počasneje kot pri drugih rešitvah. Čeprav to ni ključno in je v resnici opazno samo pri prvem arhiviranju, bi bilo dobrodošlo zgledovanje po konkurenci. Orodje omogoča arhiviranje tudi nekaj naprednejših sistemov in zbirk podatkov, kot so SharePoint Server, SQL Server ali VM Ware, a to v domačem okolju ni ravno pogosta zahteva.

Uporabnikom CrashPlana je trenutno na voljo kar 90 % popust, to je nekoliko sumljivo. Kljub številnim zmožnostim in konkurenčni ceni nas IDrive ni navdušil. Deluje sila otročje in s tem ne vzbuja ravno zaupanja. Čeprav ponuja veliko prostora, je neomejena količina hranjenih podatkov preveč mamljiva, da bi IDrive posebej priporočali.

LiveDrive je še ena rešitev, kjer bi marketinški oddelek lahko svoje delo opravil bolje. Pri poplavi rešitev podobnih imen s svojim zavajajo, saj ne gre za hrambo v oblaku, temveč (le?) za polnokrvno orodje za varnostne kopije. Dovolili vam bodo arhiviranje enega računalnika in neomejene količine podatkov, podobno kot drugi bodo hranilizadnjih 10 različic in pobrisane datoteke zbrisali po 30 dneh.

Pohvalimo lahko enostaven in zelo hiter način obnovitve datotek. Sam vmesnik deluje okorno, mobilne aplikacije pa so pogojno uporabne.

Ko smo se prijavili za preizkusno obdobje 14 dni rabe, smo morali vpisati podatke o kreditni kartici, in to je vklopilo prvi alarm. Kasneje smo ugotovili, da preizkusnega obdobja ni mogoče prekiniti drugače kot po telefonu. Ko smo poklicali podporno službo in jim omenili, da pišemo članek o sorodnih rešitvah in da se nam takšno ravnanje zdi skrajno sporno, smo v odgovor dobili le: »Tako so zahtevale stranke.« Težko si predstavljamo, katere in kakšne stranke so to, mi ne bomo postali njihova stranka in enako priporočamo tudi vam, čeprav je to edina preizkušena rešitev, ki podatke hrani v Evropi oz. blizu, v Veliki Britaniji.

SpiderOak ONE je podobna rešitev kakor druge, a prinaša več zmožnosti in manj prostora. Povezali jo boste lahko z večnapravami in podatke na njih arhivirali. Omogoča tudi sinhronizacijo med napravami, a to uporabite, ko je primerno, ne pa z namenom varovanja podatkov pred izgubo. Deluje na napravah Windows, Mac in Linux, kar pri konkurenci pogrešamo. Hranili bodo vse različice vaših datotek in zelo dolgo zbrisane datoteke. Čeprav se ta rešitev redko uvršča med priporočene na podobnih preizkusih, nas je prijetno presenetila s kakovostnim uporabniškim vmesnikom, solidno hitrostjo prenosa in zanesljivim delovanjem. A če potrebujete veliko prostora in vam bo količina 100 GB hitro pretesna, boste za SpiderOak odšteli več kot pri konkurenci. Z velikostjo hrambe pa se strmo veča tudi cena, prav to nas je odvrnilo od rabe.

Kaj izbrati?

Če berete ta članek, ker iščete nadomestilo za CrashPlan, žal ta trenutek ne moramo priporočiti nobene rešitve. Upajmo, da se bo do izteka prehodnega obdobja to spremenilo in bomo dobili izboljšane ali pa nove rešitve, ker bodo avtorji prepoznali poslovno priložnost, ki jo predstavljamo zvesti in razvajeni uporabniki CrashPlana. Nobena od rešitev ne ponuja neskončne količine podatkov in hrambe vseh različic in hrambe zbrisanih datotek v nedogled. Zaman bomo iskali možnost ustvarjanja kopij med računalniki, kar je nedvomno ena bolj priljubljenih zmožnosti CrashPlana.

Če pa prvič izbirate rešitev, priporočamo, da sami preskusite Carbonite, BackBlaze ali SpiderOak, če ne potrebujete veliko prostora, in izberete tisto rešitev, ki vam bo vzbudila največ zaupanja. Rešitve za varnostne kopije imajo le eno nalogo – da jim zaupate, da vas ne bodo pustile na cedilu.

Objavljeno tudi v reviji Monitor.