Uporabljati splet in ne ostati gol

Tako v zasebnem kot poklicnem življenju sem zagovornik uporabe spletnih storitev in oblaka, saj prinašajo izjemno izkušnjo in omogočajo storitev višje kakovosti, kot je mogoče na zasebnih postavitvah strežnikov. Zadnje tedne pa se sprašujem, kaj uporabnik v času, ko je prav vsem postalo jasno, da Facebook, Google in še kdo o svojih uporabnikih vedo veliko, res veliko, veliko preveč, sploh lahko stori. Kako uporabljati spletne storitve, pa ne biti povsem razgaljen pred velikani IT?

Čeprav je ob aferi Cambridge Analitica marsikoga zaskrbelo za svoje podatke na Facebooku, mislim, da se na srednji rok ne bo zgodilo nič dramatičnega. Uporabniki Facebooka nimajo prave alternative in da bi se razvajeni uporabniki odpovedali nalaganju slik, smešnih videoposnetkov, globokih misli in podpore dobrim namenom, zares ni moč pričakovati. Mark Zuckerberg se je že opravičil, delnica bo verjetno samo zanihala, uporabniki bodo nekaj časa godrnjali in se pritoževali, karavana pa se bo premikala naprej. Kmalu bo vse po starem.

In ker se uporabniki ne bomo spremenili, je še teže pričakovati, da se bodo spremenili ponudniki. Praktično vsi največji ponudniki spletnih storitev imajo eno molzno kravo, ki daje večino prihodka – Google ima oglase, Apple ima iPhone in Facebook … ta ima le nas, uporabnike. Facebookov izdelek so naše objave, slike, lajki in komentarji. V primežu Wall Streeta si nihče od omenjenih ne more privoščiti, da bi se odrekel zajetnemu delu dobička, pa če je njegov namen še tako dober in etičen.

Zdi se, da vir zla ni v preprostem dejstvu, da imajo podjetja naše podatke. Prava težava je v tem, da jih imajo toliko in da znajo iz njih zgraditi zelo natančen osebnostni profil. Google tako pozna vsebino naše elektronske pošte (Gmail), brskalne navade (Chrome) in iskalne navade (Search). Poleg tega še podatke, kje se vozimo, hodimo spimo in jemo (Maps) in katere aplikacije uporabljamo. Če k temu dodamo še glasbeni, TV in filmski okus (Play Music, Play Movies) in zasebne fotografije (Photos), je jasno, da vedo o nas čisto vse. Podobno je s Facebookom. Ta ve, kdo so naši prijatelji in »prijatelji«, katere znamke imamo radi, kateri umetniki so nam všeč, katere prireditve nas zanimajo, kaj radi gledamo, beremo in čemu se smejimo. Če radi slikamo in snemamo, pa še izdelke, ki jih posnamemo in olepšamo (Instagram) ter sporočila (Messenger in WhatsApp), in spet vedo o nas zelo veliko. Podobno je z Amazonom in nekoliko manj z Applom in Microsoftom. Predvsem zato, ker slednja nimata toliko dobrih storitev, pa tudi zato, ker imata med omenjenimi edina več virov zaslužka, glavni izdelek pa niso le podatki o uporabnikih. Če torej živimo zaprti v ekosistemu, smo povsem razgaljeni.

In če se ne želimo odpovedati udobju in spletu in pametnim telefonom, uporabniki ne moremo narediti veliko, lahko pa se potrudimo!

Upanje za težavo iz uvoda vidim v tem, da uporabniki glasujemo s kreditno kartico. Naročnine in nakupe opravimo tako, da uporabimo najboljšo rešitev, ne pa zgolj tiste, v katere nas sili naš privzeti ekosistem. Tako se nekoliko odrečemo udobju, a v celoti gre za majhno žrtev.

Svojih podatkov ne zaupam nikomur v celoti, raje jih razpršim. Dam jih samo tistemu, ki posamezno storitev opravlja res dobro, če že ne najbolje! Googlu prepustim zasebno pošto in koledar. Prepustim jim še fotografije, ker je Photos res super, a raje pod ločenim računom. DropBoxu zaupam, da gosti vse moje datoteke, na njem je shranjen tudi ta članek. Spotify je glasbena storitev, ki dobi vpogled v moj glasbeni okus, Netflix in HBO pa tisto malo podatkov o spletnih serijah, ki me zanimajo. Knjige najraje kupujem papirne, če pa že kupim kakšno elektronsko, jo kupim na Amazonu. Namesto Chrome je privzeti brskalnik Firefox. Facebook je izginil s telefona, če je nujno, ga uporabim na PC. Za klepet najraje izberem Signal, občasno pa klepetam tudi na Viberju in WhatsAppu. Novice, podcaste, prometne informacije in vreme spremljam prek namenskih aplikacij, in ne privzetih in vgrajenih. V spletne storitve in aplikacije se nikoli ne prijavljam z računi družabnih omrežij, čeprav je to zelo udobno, temveč vedno naredim račun na podlagi elektronske pošte. Ta je seveda drugačen od tistega, ki ga uporabljam za pošto samo!

Ne trdim, da je to popolna rešitev, a moji podatki so tako bolj razpršeni, kot če bi kar vse zaupal Googlu, Applu ali Microsoftu, in vsaj teoretično jih je teže sestaviti v celoto. Poleg tega, da vsaj malo zmanjšamo koncentracijo o nas zbranih podatkov, manjšim podjetjem omogočimo preživetje in morda za kakšno leto podaljšamo čas, ko nam ne vladajo Apple, Google in Facebook.

Objavljeno tudi v reviji Monitor.