Telefonov imam dovolj!

Nekdaj je bila pri mobilnih telefonih izbira. Barve, cene, slogi. Nekdaj so bili slabi in dobri telefoni. Nekdaj so bili najboljši telefoni. Zdaj imamo drage in manj drage telefone. In čisto vsi imajo grde napake, ki jih ne bi smeli imeti. Ne pri takšni ceni in ne, če jih delajo tako izkušeni in nesramno bogati izdelovalci.

Po dveh letih rabe malega in hvaležnega Nexus 5X sem končno želel zamenjati telefon. Pa ne toliko zaradi sebe in telefona, predvsem zato, ker me je spodbujal sin, da bi podedoval postarani Nexus.

Novinarji, ki se na telefone veliko bolj spoznajo, zadnje čase radi pišejo, da slabih telefonov ni več. To je seveda odlična novica za dedke in babice tega sveta in za vse otroke, ki dobijo prvi telefon (če nimajo velike sreče in imajo starše s starim iPhonom in ne čutijo pritiska družbe, da nujno potrebujejo novega). Prav tako za manj zahtevne uporabnike, h katerim se nikakor ne štejem. A na žalost se izkaže, da tudi dobrih telefonov ni več, kot sem nedavno sam spoznal.

Najprej sem prečrtal Samsung. Ta na vsak način preoblači Android v svojo preobleko in čisto vsi poskusi do zdaj so mu spodleteli. Tudi če se prepiramo o tem, ali je njihova preobleka dobra ali slaba, sploh ni pomembno. Če zaradi tega ne zmorejo nadgrajevati svojih telefonov, so si naredili medvedjo uslugo. A ker njihove prodajne številke trdijo ravno nasprotno, raje zapišem, da so se me s tem znebili kot kupca.

Apple dela najboljšo strojno opremo, tu ni nobenega dvoma. To dokazuje že dejstvo, da njihovi telefoni na hitrostnih testih z lahkoto premagujejo čipovja drugih izdelovalcev. Trden dokaz, da znajo dobre čipe zapakirati v brezčasno obliko pa je, da so skoraj vsi telefoni, ki jih izdela konkurenca, le blede kopije že nekaj let nespremenjenega iPhona. Enako lahko trdimo tudi za Applove prenosnike. Klasični MacBook je še vedno lepši kot vsi HP, Lenovo in Acer skupaj in vsak, ki je kdaj preskusil Applovo sledilno ploščico, se ne more načuditi, kako da drugi izdelovalci ne zmorejo narediti enako dobre. Ne glede na to, koliko se jim Lenovo približa, ne poznam nikogar, ki bi svoj Lenovo slikal in dal na Instagram. Verjamem, da izdelovalci hočejo dohiteti in prehiteti Apple, a očitno ne znajo. A če (ko?) bodo skopirali še »čelo«, ki ga razkazuje iPhone X, me bo verjetno zadela kap.

A kaj, ko ga Apple tako lomi s svojim operacijskim sistemom, da zdaj že celo tisti kolegi, ki bi kamen z narisanim obgrizenim jabolkom proglasili za sveti objekt in zanj plačali, kolikor bi bilo treba, odkrito bentijo čez neumne napake, izgubljene SMS, zmazke na zaslonu in druge začetniške hrošče, ki potrebujejo več popravkov, da jih odpravijo. Že leta ga lomijo in namesto, da bi stvari izboljšali, gre na slabše. Aha, še to. iOS je še vedno videti kot Windows 3.1!

Google je imel z linijo Nexus odlično priložnost, dobro jo je izkoriščal in me je dolgo navduševal. Android so oblikovno in funkcionalno izpilili, resno so začeli gledati na varnost in zasebnost, kombinacija aplikacij in spletnega programja je odlična. V zadnjih različicah je Android res užitek uporabljati. Mesečni varnostni popravki in vsako leto nova velika različica, ki jo lahko tudi preskušaš, so za navdušence pravo veselje. A kaj, ko so z opustitvijo Nexusov prišli bistveno predragi Pixli, ki jih je pri nas praktično nemogoče kupiti, cena pa so višje kot pri Applu. Ne morem razumeti, kaj Google sploh poskuša doseči. Potem se je zgodil še Pixel 2 in zdi se, da so svojo priložnost zaigrali, jaz pa ne bom imel Pixla.

Lenovo (Moto?), HTC, Sony, LG, kot da ne mislijo resno! Ponudba je zmedena, preobleke so patetične. Morda so telefoni solidni, a so povsem izgubljeni v množici podobnih. Zdi se, kot da modeli z dobrim razmerjem med ceno in kakovostjo Slovenijo najraje obidejo. Pa kaj je ne bi, saj verjetno tu prodajo manj telefonov, kot jih izgubijo na poti iz tovarne do trgovin. Marketing velikanskih korporacij pa vemo, da deluje le tam, kjer z veliko vložka nekaj malega dobiš nazaj. Slovenija pač ni taka. Če bi hotel izbrati telefon teh znamk, bi moral tedne brati teste in paziti, da ne bi kupil modela, ki se le v eni izmed črk dolge oznake razlikuje od testiranega.

Si upate pomisliti na Nokio in Alcatel? Kdo sploh še ostane? Razni poceni kitajci? Morda OnePlus? Mogoče! A to so takšni kompromisi, da jih težko razglasimo za zmago kakovosti in za najboljši telefon. V najboljšem primeru lahko rečemo, da so najmanj slaba izbira.

Pred časom je nečak praznoval 18. rojstni dan. Velik dan za vso družino. Polnoletnost. Volilna pravica. Svoboda! Vozniški izpit! Si je zaželel denar za vozniški izpit? Svoj motor? Morda avto? Ne. Zaželel si je predzadnji iPhone. Vsi, ki smo odrasli v dobi pred pametnimi telefoni, težko razumemo, kako pomembno mesto v glavah in srcih zaseda ploščica iz stekla in silicija, oblečena v lepo kovino ali celo plastiko. Pomembnejša je od svobode, adrenalina in ljubezni na zadnjih sedežih.

Kaj bo svetu prinesla vnetljiva kombinacija generacije »pa sej je v redu« in šlampastih in nedodelanih izdelkov noro bogatih izdelovalcev, katerih največja odlika je kakovost marketinškega oddelka, bomo izvedeli šele čez nekaj deset let. Do takrat pa komaj čakam, da pride naslednja velika stvar po telefonih. Vseeno mi je, če bodo to očala, ure ali slušalke. Naj gre svet naprej, telefonov imam dovolj!

Objavljeno tudi v reviji Monitor.